Za Center za psihosintezo in razvoj človeških potencialov
Rozana Bažec
Fiesole, december 2021
RB: Želeli bi začeti z vprašanji zate (tudi Marta je prispevala nekaj vprašanj), da si nekoliko ogledamo ta tukaj in zdaj, v mnogih vidikih zahteven trenutek v zgodovini, ki ga preživljamo. Vprašanje zate je naslednje: kaj meniš, česa nas uči ta kriza, katere lastnosti moramo po tvojem mnenju aktivirati – kot posamezniki, pa tudi kot človeštvo?
PF: Torej, mislim da moramo za to, da bi razumeli, česa nas uči, najprej biti umirjeni in ne nemirni. Mislim, da so mnogi nemirni, razdvojeni, razburjeni, torej zaenkrat še ni bilo veliko prostora za učenje. Menim, da bomo po koncu pandemije vsi naredili obračun, uzrli, skozi kakšno transformacijo smo šli. Kljub temu menim, da se lahko naučimo veliko stvari. Na začetku pandemije, predvsem v trenutkih večje osamitve, so se mnogi zavedli, da vstopamo v obdobje večjega umika k sebi, večje osamljenosti in da se bo treba soočiti s to osamljenostjo. Zame osebno je bilo to preprosto, saj sem rad sam, za mnoge ljudi pa je to težje, ker so bolj družabni. Naučiti se biti sami, torej tudi naučiti se meditacije, poglabljanja, poslušati glasbo, naučiti se nečesa novega, je lahko težko, vendar je mnogim uspelo. Za mnoge je torej to bilo obdobje učenja in refleksije.
In potem smo se po moje naučili, se učimo, sicer zelo počasi, da je človeštvo eno. Torej, če danes zbolim jaz, ne zbolim samo jaz, ampak tvegam, da bom prenesel bolezen, okužbo, na druge ljudi in od tam spet na druge in druge in na ta način se pandemija širi. Torej bi lahko bil posredno odgovoren za bolezen in smrt ljudi, ki jih nikoli nisem srečal. Zato biti odgovoren in se zaščititi, ne pomeni samo zaščititi sebe, temveč zaščititi vse. In še, menim da – se učimo, lahko se naučimo, nismo se še naučili – … vsi skrbijo za to – vsaj tisti, ki so se pripravljeni cepiti – da zaščitijo sebe, ampak to ni dovolj. V bogatih državah tako uporabljamo zaščito pred okužbo, se cepimo, jemljemo zdravila, upoštevamo preventivne ukrepe in tako naprej. Potem pride druga varianta iz revne države, ki nima toliko resursov kot mi in nova varianta zažene nov krog negotovosti. Torej, rešili se bomo vsi skupaj, ali pa se ne bomo rešili. Sami se ne moremo rešiti.
In potem moramo dojeti še nekaj, da je izvor te pandemije najverjetneje pri živalih, se pravi, prišlo je do prenosa virusa z ene živali na drugo in potem na človeka. Tudi če bi se izkazalo, da ni tako, velike intenzivne farme, v katerih se nahajajo živali – kokoši, prašiči – kjer so nagnetene in jih izkoriščajo, v prostorih, nasičenih z virusi, predstavljajo idealen izvor za nove nevarne viruse, naslednja pandemija bi torej lahko izvirala od tam. Moje mnenje je, da smo ljudje v bistvu v vojni, tako z živalmi, s katerimi ne ravnamo tako, kot bi morali, kot z rastlinskim svetom, s katerim prav tako pogosto ravnamo nasilno. Če bi se naučili imeti boljši odnos do tega, mnogih težav ne bi bilo, ali pa bi bile manjše.
RB: Prej si govoril o spoštovanju. Sedaj, ko govoriš o odnosu do živali, do sveta, ki nas obdaja, primanjkuje prav ta kvaliteta. Imaš kakšen nasvet, kako spoštovanje gojiti v sebi?
PF: Spoštovanje živali ali ljudi?
RB: Vsega.
PF: Beseda spoštovanje (“rispetto” v italijanskem jeziku) izhaja iz latinskega “respicere”, kar pomeni gledati, torej jaz te gledam in vidim, da obstajaš. Torej je spoštovanje predvsem v tem, da vidimo, da druga oseba ali žival obstaja, da je živo bitje, ki lahko trpi, ki ima zavest, ki ima življenje (seveda še bolj to velja za človeška bitja, ki so nedvomno bolj razvita). Spoštovanje je temelj vsakega odnosa, sicer odnosa ni. Če te ne vidim, kakšen odnos je to? Torej, spoštovanje pomeni zavedati se, da ti si, da imaš svoje potrebe, svoj svet, svoje načrte, svoje življenje. Je torej osnova naših odnosov.
RB: To bi bil lep korak, zelo pomemben…
PF: Da. Vendar je to korak, ki se po mojem mnenju začne v otroštvu. Če otrok odrašča z občutkom, da ga vidijo in spoštujejo, je bolj verjetno, da se bo naučil – ni gotovo, ampak je bolj verjetno – spoštovati te, ki ga obkrožajo. Če ravnajo z njim brez spoštovanja, ga ne poslušajo, ni sprejet, bo s tem pristopom nadaljeval. Otroštvo je velika šola odnosov, tam se jih učimo.
RB: Od tukaj in zdaj… kako bi opisal potovanje psihosinteze v teh 30-40 letih, odkar ni več Assagiolija? Kako vidiš njeno evolucijo?
PF: Assagioli na srečo ni zapustil dogmatičnega korpusa naukov, ampak skupek idej, ki so delovale že v njegovih časih in so nato rasle in se razvijale z delom njegovih učencev, se prilagajale času in se obogatile z vsemi raziskavami, velikimi novostmi v psihologiji, znanosti na splošno. Torej, novosti je bilo veliko, psihosinteza je uporabna, postala je lažja, bolj razumljiva, bolj prilagojena ljudem.
RB: Tudi s tvojo pomočjo…
PF: Upajmo. Ko pišem, poskušam pisati o pomembnih stvareh, a na način, da je vsebina razumljiva tudi dvanajstletniku. Pomembne stvari so preproste, so osnovne. Potem so tu specifična polja razvoja. Pomemben razvoj je bil dosežen v polju duhovnega, transpersonalnega elementa – ne v pomenu religije, ampak prav tega dela človeške izkušnje – tu govorimo o nečem prelepem, izkušnji lepote, enosti z vesoljem, širitve zavesti, vseh naših velikih potencialov, ljubezni, čudenja; vendar, ko se ti dejavniki aktivirajo, pride do reakcij. Ta dimenzija je zelo pomembna, ključna, bi rekel. Če jo zatremo, če je ne spoštujemo, pride do patologije. Če, na primer, ne spoštujem svoje potrebe po lepoti, ljubezni, se bom počutil slabo. Zato lahko pride do različnih reakcij v psihi, reakcije samozatiranja, ali vzvišenosti, pretirane stimulacije. To je zelo široko polje, ki ga je treba raziskati. In potem je tu – v časih Assagiolija tega ni bilo, vse njegova odkritja izhajajo iz empiričnih, anekdotičnih izkušenj, iz njegove prakse – tisoče znanstvenih odkritij, v zadnjem obdobju tudi nevroznanosti, ki potrjujejo Assagiolijeve ugotovitve.
RB: Omenil si lepoto. Imela sem pripravljeno vprašanje za kasneje, pa ti ga zastavljam sedaj: kako si dobil zamisel, da bi napisal knjigo o lepoti?
PF: Ker je po mojem mišljenju to ključna tema. Ponavadi imamo lepoto za nekaj, čemur se zlahka odrečemo, za luksuz. Prej je treba poskrbeti za vse osnovne stvari: plačati položnice, poiskati službo, odpeljati otroke v šolo… Vse to je seveda res, vendar… lepota ni nekaj odvečnega. Mislim, da mnogi ljudje, morda vsi, zelo potrebujejo lepoto. Lepota je zelo raznolika, ampak naša potreba po lepoti med drugim zajema tudi stik z naravo. Mi, kot človeštvo, smo milijone let živeli potopljeni v naravo in sedaj le zadnjih nekaj desetletij, nekaj stoletij, smo potopljeni v vse bolj nenaravna okolja. In prepričan sem, da zaradi tega trpimo, poglejte samo, kako je dovolj zgolj en sprehod po gozdu, pa se takoj bolje počutimo. Torej, lepota je tudi lepota narave, ali lepota glasbe, poezije, filma, moralna lepota ljudi. To so ključne izkušnje. Naredil sem serijo intervjujev, v katerih sem spraševal različne ljudi, kaj se jim je dogajalo, ko so izkusili lepoto. In dogajalo se je veliko. Ne samo, da so se počutili bolje, ampak so imeli tudi boljše odnose, imeli so več zamisli, ponovno so odkrili svoj osebni okus, posledično tudi razvili boljšo samopodobo, morda stopili v stik s smislom svojega življenja, torej so to velike stvari… Lepota je mogočna vrednota in če pozabimo nanjo, smo v težavah. (Zvonovi podčrtujejo povedano.)
RB: Tvoja knjiga o lepoti me je zadela, se me dotaknila, me prevzela, tudi pretresla, ampak v dobrem in globokem smislu.
Pokrajina, v kateri se nahajamo danes, je precej drugačna od tiste, v kateri se je rodila psihosinteza. Nekaj sva o tem že rekla. Kaj lahko ponudi psihosinteza časom, ki jih živimo? Mogoče se vprašanje nekoliko ponavlja, ampak je bolj specifično kot prejšnje…
PF: Ne, ne, to je zelo pomembno. Menim, da je ena od težav današnjega časa – na tvoje vprašanje bi lahko odgovoril na različne načine – ampak, prva stvar, ki mi pride na misel, je, da je to propadanje kvalitete pozornosti. Pri otocih še bolj, in vzrok je uporaba mobilnih telefonov. Nisem nasprotnik mobilnih telefonov, vendar so orodje z ogromno močjo. Torej mora posameznik vedeti, kako naj ga uporablja in pri tem biti tudi discipliniran. In to je nekaj, česar niti mnogi odrasli, ne samo otroci, nimajo. Mnoge raziskave dokazujejo, da mobilni telefoni, nenehna uporaba mobilnih telefonov, socialnih omrežij, poškoduje sposobnost pozornosti in spomina pri vseh, še posebej mlajših osebah. Nekateri učitelji poročajo, da sposobnost pozornosti (pri učencih) iz leta v leto upada. To je velika škoda, saj je pozornost ključna. Če nekdo nima pozornosti in je ves čas raztresen, kaj bo naredil? Zaradi digitalne tehnologije je tudi vse bolj hladno, v smislu da ta krči intimnost in toplino med ljudmi, sploh če, na primer, nekoga prekinemo, da pogledamo sporočilo. Kje je tu intimnost, kje je toplina, kje je odnos? Zares, nisem eden od tistih, ki bi hotel zavreči vso to tehnologijo, ki ima tudi ogromne prednosti, vendar… disciplina je pomembna.
RB: Med poslušanjem sem v mislih povezala te tvoje besede s tem, kar si dejal pri prvem vprašanju: spoštovanje, vidim te. Mobilni telefoni pa so kot pregrada, ljudje več ne vidijo ničesar, ujeti so v telefončku in ne vidijo več, kaj se dogaja okoli njih…
Iz prihodnosti v preteklost, Piero. Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje s psihosintezo? Se spomniš, kje si se srečal z njo?
PF: Srečal sem se – sedaj tega ni več, ciklostila se verjetno niti ti ne spomniš, to je bil nekakšen poceni nadomestek tiska – s ciklostilno izdajo Assagiolijevih predavanj. In v tistem trenutku me niti niso tako pritegnila. Potem sem odšel v Ameriko, v Kalifornijo, prav v psihadeličnem obdobju. Imel sem teto, ki je bila psihoterapevtka, pisala je knjige, ukvarjala se je s temi temami, poznala je Assagiolija in mi govorila o njem. Ko sem bil v Ameriki, sem veliko eksperimentiral, šel sem v inštitut, ki se je imenoval Esalen Institute, se tam udeležil mnogih tečajev, bil sem star 23-24 let. Bil sem zelo zainteresiran, naučil sem se meditacije, geštalt terapije, udeleževal sem se skupinskih srečanj, dela s telesom, z eksperimentiranjem, raziskovanjem delovanja psihedelikov. In občasno mi je kdo rekel: “Ti si Italijan, se pravi da poznaš Assagiolija”. In jaz sem odvrnil: “Ne, ne poznam ga”.
Ko sem se vrnil v Italijo, sem pisal Assagioliju, odločil sem se, da ga obiščem – tedaj se je vse odvijalo preko pisem – odpisal mi je, da lahko pridem. Obiskal sem ga in ta stari gospod, ki je izgledal kot stari rabin, zelo droben, pa vendar zelo sijoč, je v meni vzbudil zanimanje, v njegovi družbi se je človek takoj bolje počutil, vlival je radost in zaupanje. Odločil sem se, da pridem v Firence in študiram pri njemu. Bil je specialist za transpersonalno psihologijo, bil je eden od raziskovalcev, ki so utemeljili raziskovanje transpersonalne dimenzije v psihologiji. Prav v teh letih je začel izhajati Journal of Transpersonal Psychology. Assagioli je bil prijatelj Abrahama Maslowa, utemeljitelja humanistične in transpersonalne psihologije. Začel sem torej študij pri njemu, moje zanimanje je postajalo vedno večje, ugotovil sem, da so bile zame tehnike psihosinteze bolj učinkovite od vseh drugih. Medtem so se pričele serije obiskov ljudi, ki so želeli srečati Assagiolija. Prav v tem obdobju je k Assagioliju prišlo veliko mladih ljudi približno mojih let, ki so želeli študirati pri njemu. To se je tudi zgodilo in v zadnjih letih Assagiolijevega življenja – umrl je leta 1974, jaz sem ga spoznal leta 1969 – je prišlo do razcveta psihosinteze.
RB: Z delom pri Assagioliju si pil prav pri izviru psihosinteze…
PF: Da, čeprav je Assagioli govoril, da on ni psihosinteza, ni njen lastnik, je le nekdo, ki skrbi za psihosintezo, tako kot lahko to počnemo vsi.
RB: To je zanimivo, kar praviš…
PF: Da, ker je psihosinteza nekaj, kar se razvija, kar se lahko razvija naprej, kar se je tudi zgodilo. Pomembno je, da nismo dogmatični, ampak da vse temelji na našem eksperimentiranju. Celotno raziskovanje temelji na izkušnjah, na ugotavljanju, kaj deluje in kako in pri komu. In da vedno upoštevamo enkratnost posameznika. Psihosinteza je tudi eksistencialna, v smislu, da je vsak od nas različen, in čeprav je potrebno upoštevati znanstveni pristop, je mnogo stvari, ki jih ne moremo posplošiti za vsakogar. Neka tehnika dobro deluje pri nekomu, pri nekomu drugem pa ne. Se pravi da je potrebno biti intuitiven in uporabiti tehniko na pravi način v pravem trenutku.
RB: Kar včasih ni enostavno. Kopirati je lažje, kot poskušati razumeti trenutek…
PF: Vedno pravim, da psihoterapija ni kot minigolf, se pravi, ni kot serija vnaprej določenih aktivnosti, ki jih je treba opraviti, kjer je že vse določeno, vsak protokol, vsaka vaja. Tako nikakor ne gre. Ko začneš s terapijo, ne veš, mogoče imaš neko zamisel o tem, vendar ne veš, kako se bo srečanje zaključilo. Saj, če je srečanje dobro, lahko med potekom pride na dan kaj, česar nihče ni mogel pričakovati.
RB: Je bilo kaj takega pri psihosintezi, kar te je prevzelo, prepričalo, da nisi izbral recimo geštalta ali druge poti? Je bil to koncept transpersonalnega ali kaj drugega?
PF: Zelo so me prevzele vse terapije humanističnega značaja. V bistvu jih lahko psihosinteza vključuje na različne načine. Se pravi, v psihosinteznem okviru lahko uporabimo tudi nekatere tehnike iz geštalta. To, kar me je prevzelo, je bila inkluzivnost psihosinteze, pa tudi njena odprtost za transpersonalno dimenzijo, ki hkrati ne izključuje osebne dimenzije. Medtem ko velike duhovne tradicije učijo izključno vzpostavljanje stika z duhovno dimenzijo, nas v psihosintezi, ki temelji na psihologiji dvajsetega (in sedaj enaindvajsetega) stoletja, zanima tudi integracija in dobro delovanje osebnosti v vsakdanjem življenju, šele nato sledijo transpersonalne izkušnje.
RB: Izrekel si besedo, ki se mi zdi zelo pomembna: inkluzivnost. Ki je v tem trenutku zelo aktualna.
PF: Da. Assagioli je leta 1964 zapisal – mislim, da je zapis nekje na spletu; povabljen je bil na mednarodni kongres psihoterapije v Londonu – da ima vsak psihoterapevt na razpolago različne tehnike in namen vseh tehnik je izboljšanje zdravja, rast človeka, torej je absurd, da bi se vsaka šola zapirala vase in uporabljala samo svoje metode. To je zaplankan pristop, dobro je torej poznati tako svoje meje, kot tudi vse izjemne možnosti, ki obstajajo.
RB: Menim, da je povezovanje različnih modalitet lep korak naprej…
Piero, tvoje knjige. Napisal si mnogo knjig, tri od njih smo prevedli tudi v slovenski jezik. “Moč prijaznosti” je razprodana, tudi ponatis, zelo je priljubljena. Tu sta še “Lepota in duša” in “Kdo sem in kaj lahko postanem”. Kaj te nagovarja k pisanju in kako se počutiš, ko pišeš?
PF: Pisati ni enostavno. Ponavadi veliko razmišljam, preden se lotim pisanja. Meditiram, se poglabljam, raziskujem, da ugotovim, kaj je bilo odkrito, kaj je bilo povedano na to določeno temo, potem naredim načrt, o čem želim pisati in potem pišem. Glavni razlog, da pišem, je to, da menim, da je pisanje način, kako prinašati ljudem pomoč in dobro počutje. Skušam pisati o stvareh, ki so koristne in ki bralcem prinašajo uteho, razbremenjujejo, zbujajo dobro počutje, zamisli in so hranilne. Če mi to uspeva ali ne, o tem sodijo bralci.
RB: Imaš katero od svojih knjig rajši oziroma ti je bližje od ostalih?
PF: Mogoče, ne vem. Prva, “Kdo sem in kaj lahko postanem”, mi je vzela največ časa, ker sem jo moral napisati večkrat. Nisem še zares znal pisati, na srečo so jo večkrat zavrnili, preden so jo na koncu sprejeli. Zato sem nanjo navezan. Približno tako je s tem, kot z otroki, imaš jih rad na različne načine – ampak nimam zares preferenc. Opažam, da se knjiga o prijaznosti (Moč prijaznosti) dotakne mnogih bralcev. Knjiga o izkustvih vrhov (Esperienze delle vette) se dotakne drugih, morda manjšega števila bralcev, ampak globlje. Knjiga o lepoti (Lepota in duša) govori o temi, o kateri bi želel, da je več povedanega.
RB: Potem je tu še Nova volja (La nuova volontà). Menim, da je dobro opremljena z vajami, omogoča raziskovanje…
PF: Da, volja je manj privlačna tema, ker ni tako enostavna, vendar menim, da je prav tako pomembna, saj predstavlja temelj naše civilizacije. Naše izbire so način, s katerim oblikujemo svoje življenje. Jaz sem moja volja, volja je to, za kar se odločim, kar se odločim verjeti, se odločim narediti, se odločim trditi in je torej tema, ki je po mojem mnenju zelo pomembna.
RB: Da, zelo, v psihosintezi morda še bolj kot v drugih modalitetah.
PF: Da, psihosinteza zelo poudarja pomen volje, ker menimo, da je v celotnem človeštvu velika potreba po volji v vseh njenih oblikah. Ne samo po volji, kot jo ponavadi poznamo, ampak volji kot pogumu, volji kot vztrajnosti, kot disciplini, ali kot izbiri, odpornosti, torej v različnih oblikah. Volja je zelo raznolik fenomen.
RB: Ko že govoriva o knjigah: je kakšen avtor, kakšna knjiga, ki te je navdihnila v tvojem življenju? Ali morda avtor, ki ga rad prebiraš?
PF: Mnogo jih je. Na primer, zelo me je navdihnila knjiga Aldousa Huxleya Otok. Govori o otoku, na katerem ljudje gojijo različne načine in tehnike, s katerimi bi bili boljši v odnosih, bolj razsvetljeni. Zelo rad berem véliko literaturo, mislim, da je za moje delo zelo pomembno brati lepe knjige. Ne berem dovolj, ampak Kafka in Tolstoj sta med mojimi priljubljenimi avtorji, seveda je tu tudi Dantejeva Božanska komedija. Menim, da nas branje mojstrovin oblikuje. Potem so tu še vélike svete knjige človeštva. Na prvo mesto bi postavil Bhagavad-Gito, pa Tao Teh King, Sveto pismo je, seveda, velik izvir navdiha. Vendar smo pri Svetem pismu pogojeni, morali bi ga brati, kot da ga beremo prvič, potem bi zares lahko dojeli njegovo moč.
RB: Pozabiti bi morali na vse izkušnje, ki jih imamo z vero.
PF: To je lažje pri branju knjig drugih civilizacij.
RB: Imam še eno vprašanje, mogoče nekoliko osebno, ampak verjetno ne preveč. Kakšen je Piero Ferrucci kot psihoterapevt, kot pisec in kot človek? In kaj ta tri različna polja povezuje med seboj?
PF: Seveda je človek tisti, ki bi moral povezovati vse tri, vsaj upam. Saj sem človek tako takrat, ko pišem, kot ko sem psihoterapevt. To bi morala biti osnova, saj menim, da učimo to, kar smo. Psihoterapija je dobra v taki meri, kot je dobro stanje zavesti psihoterapevta. Jaz praviloma pred terapijo meditiram, pri delu skušam biti osrediščen in v stiku s tem, kar v psihosintezi imenujemo Jaz, saj je le-ta dober vodič in naš najmodrejši del. Seveda sem kot človek poln napak – ne vem pa, če bi ti jih naštel. No, eno lahko razkrijem: sem zelo nestrpen. Sem hiter, zato bi rad, da vse poteka hitreje, kot poteka. Assagioli je to opazil in mi nekega dne dejal: “Kaj se ti tako mudi, saj smo v neskončnosti”.
RB: Hvala za delitev. Zelo spoštujem tvoje meje.
PF: Vem
RB: Kakšen tvoj predlog, nasvet, misel za nas psihosintetike po svetu? Imaš kakšno sporočilo?
PF: Mislim, da vsi mi, z mano vred, premalo meditiramo. Naš stil življenja je prehiter, frenetičen, prepoln dražljajev in prva žrtev tega je meditacija. Vendar je notranje delo bistveno za kakovost in uspeh psihoterapije, vzgoje, dela, ki ga počnemo. Brez tega je, kot da sprejmemo obisk v razmetani hiši, kjer nihče ni počistil, kjer diši po cvrtju, nihče ni opral posode, vse je razmetano itn. Kako bi se počutila, če bi te nekdo povabil v tak prostor? Če ne pospravimo po sebi, sprejmemo klienta v razmetan prostor, mogoče onesnažen z jezo, zamerami, strahovi. Kakšna bo v tem primeru kakovost našega dela? Menim, da je to osnova. Nikoli ne meditiramo dovolj, nikoli ne govorimo o tem dovolj. Ker živimo v zelo ekstrovertnih, hitrih časih.
RB: Meni je žal, da meditacija ni vključena v šolski program. Včasih, pri delu z otroki, jih učim, kako dihati s trebuhom. Če bi bilo več meditacije, bi bilo to zelo v pomoč.
PF: Verjetno bo prišel tudi čas za to. Pred mnogimi leti je bila izjema, če je šel kdo teči po cesti ali v parku. “Zakaj pa ta teče, je kje požar?” Zdaj je to običajno, vsi telovadijo ali tečejo. Ker je prepoznan pomen telesne vadbe. Prepoznati pomen psihološke in duhovne vadbe je težje, vendar mislim, da bomo počasi prišli tudi do tega. Na primer, da bi šli spat, ne da bi prej naredili kakšno vajo, se očistili vseh dogodkov dneva, se povezali s svojim jazom, bo tako, kot da bi šli spat, ne da bi si umili zobe. Človek čuti, da nekaj ni v redu.
RB: Kakšne tvoje neizpolnjene sanje, Piero?
PF: Obstaja knjiga, nerad govorim o tem, kar pišem, ampak pišem knjigo in ta je v predalu. Ampak upam, da se predal zelo kmalu odpre.
(opomba: nanaša se na besedno zvezo v italijanščini: sanje v predalu = neizpolnjene sanje).
RB: Nestrpno jo pričakujemo. Najlepša hvala za tvoj čas.
PF: Hvala tebi.
RB: Za poslušalce in bralce povejmo, da je tu prelep razgled na Fiesole, na Firence, bila sva priča prelepemu sončnemu zahodu, in tu so bili zvonovi. Upava, da niso preveč posegli v povedano.
PF: Da, upajmo.
RB: Hvala, Piero
PF: Pozdravljena in hvala tebi.
DODATEK:
PF: Smo v Fiesolah, v bližni dveh, treh cerkva. Občasno se slišijo zvonovi, ki so zares zelo prisotni – tudi sedaj se oglašajo, sicer iz večje oddaljenosti. Prepričan sem, da moramo delati s tem, kar je. Če je prisotno zvonenje, bomo delali z zvonovi v ozadju. Če zvonenje postane premočno, bomo naredili vajo, kjer bomo poslušali besede, za katere se zdi, da jih je zvonenje izbrisalo, pa vendar jih ne izbriše v celoti.
RB: Hvala, Piero.
Po zvočnem zapisu prevedla in zapisala Marta Kralj.
